Biti beneški dož ni pomenilo le ugleda ali veličastnosti, saj so iz tega naslova izhajale predvsem obveznosti in omejitve. Dož je moral poveličevati lepoto in veličastnost Benetk v javnih in v diplomatskih nastopih. Predsedoval je na čelu “Serenissime signorie” (gospodovstvo) in republiške vlade. V vojnem obdobju je poveljeval vojski.

Prvi ustavni zakon

Leta 1032 je Concio (generalna skupščina republike, ki je tudi imenovala doža) zavrnil imenovanje Domenica Orseola za doža in celotni družini odvzel vso pridobljeno moč. S tem se je uveljavil prvi ustavni zakon Serenissime, ki je preprečil dedovanje pozicije doža iz roda v rod. Zakon je prišel v veljavo skoraj dve stoletji pred Magno Carto (1215) in je začel nepovratni proces omejevanja moči dožem, zaradi česar so postajali vedno večji ujetniki svoje funkcije. 

 

La promissione - Zaobljuba

Izredna uprava mesta, sestavljena iz petih izvoljenih predstavnikov, je imela nalogo pregledati vse pristojnosti dožev in na novo določiti njihove pristojnosti, moč in ostale privilegije. Najstarejša zaobljuba sega v leto 1192 in pripada dožu Enricu Dandolu.

Glavne zaveze, ki so jih prisegli doži v času imenovanja:
- Ne bodo sprejemali daril
- Ne bodo prejeli večjega plačila od dogovorjenega
- Obleke in opremo svojega stanovanja v doževi palači si bodo plačali iz lastnega žepa
- Pod svojim okriljem bodo imeli največ dvajset slug, vključno z kuharji
- Svoje obveznosti bodo poravnavalii največ osem dni po nakupu blaga
- Osebno ne bodo pošiljali pisem papežu ali kralju
- Ne bodo sami imenovali notarjev in sodnikov
- Upoštevali bodo prepoved imenovanja svojega naslednika
- Upoštevali bodo kolegialnost pri upravljanju oblasti
- Obvezali se bodo sprejematii občinstvo vsak petek – vsakogar, ki je tega upravičen, brez favoriziranja

Doževa funkcija je bila doživljenjska s prepovedjo odstopa. Za uveljavitev vseh številnih zavez in obveznosti, ki jih je predvidevala zakonodaja, je bil imenovan šestčlanski odbor z letnim mandatom in je z dožom delil vse politične, birokratske in reprezentativne akte. Doževe žene so se morale obvezati, da ne bodo prejemale daril, razen cvetja in parfumov.

 

Cerkveni poglavar

S prihodom posmrtnih ostankov Svetega Marka je dož postal tudi poglavar cerkve. Jurisdikcija beneške cerkve je bila popolnoma neodvisna od papeža, moč je bila podobna moči nadškofa.

 

Izvolitev doža

Način izbire doža je bil zasnovan z namenom preprečevanja goljufij in korporativizma. S posebnimi lesenimi ročkami so imeli več serij volitev. Iz škatle so pobirali krogle oz. balote z volilnimi listki. Leta 1786 je v Benetke prispela delegacija, v kateri so bili Thomas Moore, Benjamin Franklin in Thomas Jefferson, da bi preučili volilni sistem Serenissime in ga deloma tudi uporabili.  S pridobljenim znanjem so napisali ustavo Združenih držav Amerike in iz tega obiska izvira uporaba izraza ballot box za glasovalno škatlo in ballot system za glasovanje.

 

Glasovanje

V sredini 13. stoletja je nastal zapleten volilni sistem za imenovanje Doža in ostal v veljavi do padca Serenissime. Sestali so se svetniki velikega sveta (“maggior consiglio”), starejši od 30 let. Najmlajši svetnik je na ulici poiskal prvega fanta, starega med 8 in 10 let. Pripeljali so ga na volitve in mu dali nadimek “balotin”, saj je iz volilnih škatel pobiral “balote”. Ko so izvolili in imenovali doža, je ta ostal z njim, kot da bi mu bil sin. Ob smrti doža je bil balotin deležen dela zapuščine v denarju in je obdržal visok status v družbi.

V škatlo so zaprli več balot, a samo 30 je bilo pergamiranih, ki so določale elektorje. Po dokaj kompleksnem sistemu, ki je služil za preprečitev zlorabe sorodstvenih vezi, so v devetih volilnih korakih prišli do 41 elektorjev, ki so se zbrali v posebnem prostoru in vsak je v škatlo dal pergament z imenom. Žreb je določil eno ime, na katero so elektorji lahko izrazili svoje pripombe ali obtožbe zoper izbranemu. Izbrani je bil nato pozvan, da poda utemeljitve na podane pripombe. Po zaslišanju so nadaljevali z glasovanjem. Če je kandidat prejel vsaj 25 glasov elektorjev od 41 je bil razglašen za Doža. Če teh glasov ni prejel, so ponavljali žreb vse do izvolitve.

Razglasitev: Sedem stoletij so na ta način volili novega doža. Ime novoizvoljenega doža so naznanili v cerkvi Svetega Marka s strani najstarejšega od elektorjev:

Questo xe el vostro doge, se ve piase.” – To je vaš dož, če vam je všeč.

Po maši in procesiji na trgu svetega Marka je sledilo kronanje na stopnicah Velikanov v Doževi palači.

 

Serenissima signoria (gospodovstvo)

Predstavljali so suverenost republike. V njem soje bilo poleg doža še šest doževih svetovalcev, izvoljenih s strani velikega sveta. Gospodovstvo je veljalo za tako pomembno, da so njihovo besedo smatrali nad Doževo. Ob smrti Doža so vedno izjavili:

 “Se è morto il Doge, non è morta la Signoria” - "Če je umrl dož, gospodovstvo ni umrlo".

 

Smrt doža

Ob uradnem razglasu smrti doža je najstarejši svetnik v funkciji podpredsednika odgovoril:

“Con molto dispiacere avemo inteso la morte del Serenissimo Principe di tanta pietà e bontà,  però ne faremo un altro.”  
"Z veliko obžalovanjem smo sprejeli smrt princa Serenissime, z veliko milosti in dobrote, vendar bomo naredili novega."

 

Inkvizicija mrtvega doža

Od 15. stoletja dalje so v veliki svet izvolili tri patricije, da so sestavili inkvizitorje nad mrtvimi. Pravosodje je bilo zadolženo za posmrtno preiskavo o delu doža. Ugotavljali so pravilnost osebnih izdatkov in dohodka, ki ga je dož prejel. V primeru nepravilnosti so bili dediči odgovorni za posledice.

 

Anekdote in zanimivosti

Francesco Morosini je bil zelo navezan na muco, od katere se ni nikoli ločil. Z njo so ga tudi upodobili. Ko je umrla, so jo balzamirali z miško med nogami. To lahko danes vidimo v muzeju.

Dož z najdaljšim stažem je bil Franceso Foscari. 65. dož je vladal od leta 1423 polnih 34 let.

Marin Faliero, 55. dož je bil izvoljen leta 1345. V zgodovino se je zapisal kot izdajalec, zaradi česar so ga obglavili.

Posmrtna preiskava doža Leonarda Loredana je trajala več kot dve leti. Po preiskavi so morali dediči vrniti 2700 dukatov.

Cerkev Svetega Petra di Castella je bila do leta 1807 beneška katedrala, v kateri je prebival patriarh. Da bi se dož izognil morebitnemu ponižanju ob obisku patriarha, so se spomnili rešitve, po kateri sta se lahko srečala na pol poti. Tako so na sivem pločniku postavili beli kamen kot simbol točke srečanja med versko in politično močjo.