Benetke so svetovno znano mesto na severozahodu Jadrana. Mesto se nahaja v laguni in je sestavljeno iz  številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini. Mesto šteje okoli 318.000 prebivalcev. Mesto je osnovala skupina ljudi "VENETI", kar je skrajšano za VIENI ET TU?, prevedeno v slovenščino PRIDEŠ TUDI TI?

Nastanek mesta:

Zgodovina Beneške republike se je začela z ustanovitvijo mesta opoldne v petek, 25.03.421, s strani oblasti Padove, z namenom, da ustanovi trgovsko pristanišče ob severni obali Jadranskega morja. Ustanovitev Beneške republike so povezali tudi z ustanovitvijo cerkve svetega Jakoba. Predvideva se, da današnja cerkev Saint Giacomo di Rialto iz 11. stoletja stoji na njenem mestu. Čeprav ni obstoječih pisnih zgodovinskih zapisov, ki bi dokazovali ustanovitve Benetk, obstaja teorija, da je Chronicon Altinate iz 11. stoletja datiral prvo naselje v Rivo Alto (»visoka obala«, pozneje Rialto) s posvetilom cerkve San Giacometo na bregu mesta ob današnjem Kanalu Grande ob poldnevu 25. marca 421.
test

Prvotno prebivalstvo otokov so bili begunci iz bližnjih rimskih mest, kot so Padova, Oglej, Treviso, Altino in Concordia (današnja Sagittaria), pa tudi iz nezaščitenega podeželja, ki so bežali po od napadov Hunov in germanske invazije. To podpira tudi dokumentacija o tako imenovanih "apostolskih družinah", dvanajstih ustanoviteljskih Benetskih družinah, ki so izvolili prvega doža, ki v večini primerov izsledijo svoje rodove nazaj v rimske družine.

Prvi zametki mesta Benetke izvirajo iz petega stoletja po našem štetju. Ko so prebivalci Ogleja zbežali na močvirnate otočke lagune na severu Jadranskega morja pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov, so na umetnih otokih začeli graditi novo mesto. Da ne bi postali sužnji, so se prebivalci mesta odločili živeti v težkih razmerah lagune. Sprva so si življenje uredili v obliki taborov, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti. Za zaščito so se obrnili na Raveno, zaprosili za zaščito in prišli pod posredno upravo Bizanca. Leta 726 so Benečani izvolili svojega prvega vladarja (Orso Ipato) in ga poimenovali dož (Dux), kar v beneškem dialektu pomeni vodja. S proglasitvijo svojega vodje so dosegli delno neodvisnost. Novoizvoljeni doži so vladali Benetkam vse do propada leta 1797 (cca 1000 let). Njihova prednost je bil stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih, veljavnih od ustanovitve Beneške republike. Sprva so bile Benetke podložne bizantinskemu cesarju, vendar le do 10. stoletja.

Središče mesta je bilo sprva otoček Torcello, vendar so kasneje središče naselbine preselili na odmaknjeno otočje Rialto. V želji, da bi se začeli oddaljevati od prevlade Konstantinopla, so Benečani začeli iskati svoj zaščitni znak. V mestu se je širila legenda, da je sv. Marko evangelist davno obiskal „plavajoče" mesto v laguni in od angela slišal, da bo na tem mestu počivalo njegovo telo. Manjša skupina beneških trgovcev se je odločila uresničiti to napoved in se je leta 828 odpravila v Egipt. Iz Aleksandrije so skrivaj prepeljali svetnikove ostanke v sarkofagu v Benetke. Takoj zatem so Benečani zamenjali vsiljenega svetnika, sv. Teodorja s sv. Markom in poleg doževe palače pričeli z gradnjo bazilike sv. Marka, ki je do propada republike (leta 1797) služila kot doževa privatna kapela. Ko je v 9. stoletju pričela bizantinska moč upadati, so Benetke pridobile na avtonomiji in avtoriteti v regiji, vendar so (vsaj na videz) ostajale pokorne Konstantinoplu.