Kot je v Svetem pismu navedeno, je Marko na prvem potovanju spremljal Barnabo (bratranca) in Pavla (Apd 13; Apd 14). Ko so se kasneje sprli in Pavel Marka ni več želel imeti ob sebi na potovanju, je Barnaba skupaj z Markom odpotoval na Ciper (Apd 15,36-40).
Ko so se odnosi med Markom in Pavlom ponovno izboljšali, je Marko Pavla pospremil v Rim (Kol 4,10; Flm 1,24; 2Tim 4,11). Takrat je Marko v Rimu sodeloval tudi s Petrom (1Pt 5,13). Po pričevanju lahko sklepamo, da je Marko zapisal svoj evangelij po Petrovem pripovedovanju. Do danes je ohranjena legenda, katera pravi, da je Marko pozneje zapisal še latinsko verzijo evangelija med svojim bivanjem v Ogleju.
Marko se je pojavljal v različnih izročilih, katerih pa ne moremo potrditi z zanesljivimi viri.
Obstajajo sledeče trditve:
– da je bil Janez Marko eden od strežnikov na poroki v Kani Galilejski (Jn 2,1-11);
– da je bil služabnik, ki je prinašal vrč vode v hišo, kjer je bila pozneje zadnja večerja (Mr 14,13);
– da je bil on tisti mladenič, ki je nag pobegnil med Jezusovo aretacijo (Mr 14,51-52)
– da so se med prikazovanjem vstalega Jezusa apostoli zbrali v njegovi hiši (Jn 20).
– da je Marko prvi širil krščansko vero po seveni Afriki. Obstaja trditev, da je v Aleksandriji ustanovil krščansko skupnost in da se je s tem uvrstil kot prvi aleksandrijski patriarh (oziroma papež, kot pravijo patriarhu v Koptski Cerkvi). Ko se je kasneje vrnil v Aleksandrijo, je bilo dosti ljudi v mestu usmerjenih proti krščanstvu. Posledično so Marka ubili in truplo zažgali. Legenda pravi, da je ostalo njegovo truplo sredi pepela nedotaknjeno, aleksandrijski kristjani pa so ga pozneje pokopali v svoji cerkvi.