Benetke so svetovno znano mesto na severozahodu Jadrana. Mesto se nahaja v laguni in je sestavljeno iz  številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini. Mesto šteje okoli 318.000 prebivalcev. Mesto je osnovala skupina ljudi "VENETI", kar je skrajšano za VIENI ET TU?, prevedeno v slovenščino PRIDEŠ TUDI TI?

Nastanek mesta:

Prvi zametki mesta Benetke izvirajo iz petega stoletja po našem štetju. Ko so prebivalci Ogleja zbežali na močvirnate otočke lagune na severu Jadranskega morja pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov, so na umetnih otokih začeli graditi novo mesto. Da ne bi postali sužnji, so se prebivalci mesta odločili živeti v težkih razmerah lagune. Sprva so si življenje uredili v obliki taborov, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti. Za zaščito so se obrnili na Raveno, zaprosili za zaščito in prišli pod posredno upravo Bizanca. Leta 726 so Benečani izvolili svojega prvega vladarja (Orso Ipato) in ga poimenovali dož (Dux), kar v beneškem dialektu pomeni vodja. S proglasitvijo svojega vodje so dosegli delno neodvisnost. Novoizvoljeni doži so vladali Benetkam vse do propada leta 1797 (cca 1000 let). Njihova prednost je bil stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih, veljavnih od ustanovitve Beneške republike. Sprva so bile Benetke podložne bizantinskemu cesarju, vendar le do 10. stoletja.
Simbol beneškega leva na starih prokuracijah

 

Središče mesta je bilo sprva otoček Torcello, vendar so kasneje središče naselbine preselili na odmaknjeno otočje Rialto. V želji, da bi se začeli oddaljevati od prevlade Konstantinopla, so Benečani začeli iskati svoj zaščitni znak. V mestu se je širila legenda, da je sv. Marko evangelist davno obiskal „plavajoče" mesto v laguni in od angela slišal, da bo na tem mestu počivalo njegovo telo. Manjša skupina beneških trgovcev se je odločila uresničiti to napoved in se je leta 828 odpravila v Egipt. Iz Aleksandrije so skrivaj prepeljali svetnikove ostanke v sarkofagu v Benetke. Takoj zatem so Benečani zamenjali vsiljenega svetnika, sv. Teodorja s sv. Markom in poleg doževe palače pričeli z gradnjo bazilike sv. Marka, ki je do propada republike (leta 1797) služila kot doževa privatna kapela. Ko je v 9. stoletju pričela bizantinska moč upadati, so Benetke pridobile na avtonomiji in avtoriteti v regiji, vendar so (vsaj na videz) ostajale pokorne Konstantinoplu.